1. Spoštovani starši… nadzorujte svoj ego in pustite otrokom, da uživajo v športu.

2. Podpirajte svojega otroka pri ukvarjanju s športom.

3. Zavedajte se, da je veselje otrok glavno vodilo športa.

4. Spoštujte “sveti” prostor garderobe. Vstop v ta prostor je namenjen izključno igralcem in njihovim trenerjem.

5. Podprite trenerja in pustite trenerju nemoteno delati z vašimi otroki.

6. Zavedajte se, da otroci niso “pomanjšani” odrasli. Ne pričakujte od njih enakih stvari kot jih delajo odrasli športniki. Pustite njihovemu razvoju čas.

7. Spoštujte koncept ekipe in ne postavljajte svojega otroka pred ekipo. Ekipa je tista, ki doseže uspeh, na posameznik.

8. Zavedajte se, da na tekmah in treningih vodi ekipo trener in ne vi. Zato ne govorite vašemu otroku s tribune ali roba igrišča. Spodbuda in navijanje bo čisto dovolj.

9. Vaše obnašanje in odnos do vseh akterjev na tekmi v veliki meri vpliva na vašega otroka.

10. Vožnja v avtu s tekme ali na tekmo je lahko ključnega pomena za vašega otroka.

11. Sojenje. Sojenje je takšno kot je v danem trenutku. V obnašanju do uradnih oseb na igrišču ne bodite žaljivi, kajti s tem ne boste naredili čisto nič dobrega… naredili boste več slabega za ekipo in vašega otroka.

Pravi razlog zakaj se naši otroci prenehajo ukvarjati s športom

povzeto po
Kathleen Noonan (The Courier-Mail), 18. maj, 2013

Starši morajo nadzorovati svoj ego in pustiti otrokom, da uživajo v športu!

Kaj mislite, da je eden glavnih razlogov, da se otroci prenehajo ukvarjati s športom? Medtem, ko razmišljate o vprašanju namenimo pozornost statistiki iz ZDA. Vsako leto se 20 milijonov otrok začne ukvarjati z baseballom, nogometom, ameriškim nogometom, hokejem in drugimi tekmovalnimi športi. Okoli 70 procentov teh otrok bo prenehalo s športno dejavnostjo do 13-ega leta.
In po mnenju NAYS (National Alliance for Youth Sports), se ti otroci ne bodo nikoli več ukvarjali s to isto športno panogo.

Podajte jim krof in jih “počite” pred računalniški zaslon do trenutka, ko jih boste morali odpeljati v bolnišnico, v ambulanto namenjeno ljudem, ki imajo težavo z debelostjo in z njo povezanimi zdravstvenimi težavami. “Nikoli več” je strašansko dolgo časovno obdobje.

Medtem, ko danes zjutraj stojite ob robu igrišča in ste pripravljeni, da se odpeljete na rob igrišča na drugem koncu mesta, se morda vprašate ali bo vaš otrok med tistimi 30-imi procenti, ki bodo ostali v športu s katerim se ukvarjajo?
Torej… če ste oseba nagnjena h kričanju… najverjetneje ne. Vsaj tako kažejo podatki raziskav. Otroci sovražijo starše, ki se ob robu športnega igrišča na tekmah ali treningih vedejo agresivno. Še posebej na tekmah v katerih so udeleženi sami.

Torej… kako to pravilo glasnega in agresivnega vpitja na igralce deluje pri vas? Ali morda veste, da so nekatera pravila športnega obnašanja predstavila lizike za starše? Lizike, katere si vtaknejo v usta, ko njihovo glasno in agresivno vpitje uide popolnoma izpod nadzora in postane sila moteče.

V mesnici (kjer se izvejo vse govorice) sem nekoč srečala moža, ki je govoril o njegovih zadnjih poizkusih treniranja mladinskih ekip v katerih vrstah so bili tudi njegovi trije sinovi. Šlo je za inteligentnega, sposobnega in pozornega trenerja mladinskih moštev v predmestjih Brisbane-a.

“Vsak konec tedna, ob vikendih, sem popolnoma ozmerjan z vsemi mogočimi zmerljivkami z roba igrišča ob parkirišču polnem Mercedesov in BMW-jev. Celo, neposredno pred njihovimi otroci.”

Starši. Mi smo neverjetna bitja, kaj ne? Govorimo našim otrokom koliko storimo za njih s tem, ko jih vozimo vsepovsod zaradi njihovega ukvarjanja s športom in jim kupujemo vso možno opremo, da izgledajo kot mali profesionalci.
10-letniki v copatih za 300 dolarjev in vrhunsko kompresijsko opremo za 150 dolarjev za znižanje laktatne kisline in mišične utrujenosti… in za kaj pravzaprav gre?

Ego… če smo popolnoma odkriti.

Ne otroški ego, temveč ego staršev. Če globoko v sebi malo raziskujemo motive, ki so nam vzpodbudili željo, da otroke vpeljemo v šport in vzljubijo fizično aktivnost se včasih le ti lahko spremenijo v nekaj popolnoma drugega.

Kaj pomeni vse to debatiranje o sinovih, ki so med 11-erico, 15-erico? Vsekakor je priznanje doseči odličnost v športu, vendar ko sem se preselila v Brisbane in spoznala, da na zabavi odrasli možje stojijo v krogu in so obsedeni z govorjenje o tej zadevi se nisem mogla zadržati in ne vprašati “Saj govorite o športu vaših otrok, kaj ne?”

Ko sem odraščala, se starši niso kaj dosti družili med seboj. Odložili so te in se odpeljali naprej, da poskrbijo za ostalih 10 otrok v družini, ali pa so postorili ostale stvari, ki jih delajo odrasli kot na primer odšli v službo, po nakupih ali odšli v kakšen lokal.

Večinoma nas ni nihče gledal, ko smo se ukvarjali s športom. Sodnik ni bil ozmerjan ali se je nanj kričalo s strani neprijaznih staršev. S športom smo se ukvarjali zaradi nas samih, prvenstveno zaradi veselja do tekanja po igrišču s svojimi prijatelji. In bilo je fantastično ter izredno sproščeno.

Peter Gahan je vodja razvoja igralcev in trenerjev pri Avstralski Baseball zvezi. Sem je prišel po letih delovanja na Športni akademiji Queensland in je človek, ki je življenje posvetil igranju in športnemu treniranju ter iskanju rešitve kako obdržati mlade športnike doživljensko v športu. Poklicala sem ga, da izvem njegovo mnenje o otrocih in športu (v času, ko je prišlo do obtožbe napada na francoskega teniškega igralca Thomasa Droueta  s strani očeta igralca Bernarda Tomica in škandala povezanega z steroidi na Šoli Nudgee College) in ga vprašam:

“Kam je izginilo vse veselje?”

Veselje mora biti glavno vodilo športa, je dejal Gahan. Celo na najvišjem nivoju. Raziskave kažejo, da potrebujejo vsi atleti neko sproščujočo aktivnost in veselje na svojih treningih ter doda, da mora v prvi vrsti država potegniti ločnico med željo po elitnih športnikih in spodbujanjem množične športne aktivnosti med ljudmi.

Gahan je pravtako dejal, da je raziskava, ki je zajemala 8000 šolskih otrok v Veliki Britaniji odkrila, da jih je zaznavanje pomanjkanja sposobnosti in zmožnosti odvrnilo od nadaljnjega ukvarjanja s športom. Hoteli so narediti vtis in biti dobri, vendar ko jim to ni uspelo so enostavno odnehali.

Problemu v epidemičnemu naraščanju debelosti med otroci se po njegovih besedah lahko v celoti izognemo.

Veliko raziskav o debelosti pri otrocih in mladini kaže na dejstva, da ti mladostniki zaužijejo enako količino kalorij kot njihovi sovrstniki, ki se ukvarjajo s športom. Edini problem je, da se ne gibajo dovolj. Enostavno sedijo pred televizijo ali računalnikom.

Torej, če se vrnemo nazaj k vprašanju zakaj se večina otrok preneha ukvarjati s športom. Eden glavnih razlogov, poleg tistih očitnih kot so “ne maram trenerja”, “nimam dovolj časa”, “preveč pritiska”, je ta o katerem starši ne želijo razmišljati: Vožnja domov.

Vožnja domov po končani tekmi je lahko ključnega pomena. Ne glede na to ali so otroci stari 5 ali 16 let lahko potovanje s tekme proti domu mine v nenehnem “učenju” in lekcijah staršev.
Ne glede ali so otroci igrali dobro ali slabo jim starši vedno znova dajo vedeti kako bi morali igrati. Kdaj bi morali teči, kdaj podati, kdaj streljati na gol. Da ne govorimo o nenehnem pritoževanju čez sodnike in trenerja, ki je njihovemu otroku namenil premalo igralnega časa.

Da… vožnja po tekmi domov je lahko “čisti užitek” za otroka.

Otrok želi med vožnjo domov v miru podoživeti tekmo… ne glede na zmago ali poraz. Otroci vedo ali so igrali dobro ali slabo. Ne rabite jim to govorite še starši. Avto je sila omejen prostor in čutijo vsako vašo misel, razočaranje, jezo, celo malo preveč ponosa. Vse je nabasano tisti trenutek v tem avtu.

In če se vprašate kaj reči med vožnjo domov?

Kaj pravite na: “Lepo te mi je bilo gledati kako si igral”.